Cerkev sredi Bogojine v občini Moravske Toplice je rimokatoliška cerkev.
Prvotno je tukaj stala cerkev iz 14. stoletja, ki je bila leta 1810 posvečena Gospodovemu vnebohodu. Leta 1924, ko je prišel v Bogojino arhitekt Jože Plečnik, ga je tamkajšnji župnik Ivan Baša prosil, da bi naredil načrt za novo cerkev. Plečnik je narisal načrt za mogočno cerkev in ga pozneje spremenil tako, da je staro župnijsko cerkev, ki je v svojem zahodnem delu značilen spomenik prekmurske gotike 14. stoletja, ohranil. Danes stara cerkev služi kot podporna lopa in kor. Nova cerkev ima enoladijski prostor pravokotne oblike s pravokotnim prezbiterijem; stropi pa so okrašeni s prekmursko keramiko. Plečnik je za cerkev arhitekturno oblikoval tudi prižnico, krstilnik in kamnito obhajilno mizo z vratci. Omenjenega pa nikoli ni videl, saj so vse izdelali šele po njegovi smrti in sodijo med zadnja arhitektova dela.
Rotunda - kar pomeni “stavba, ki ima krožni tloris” - v vasici Selo na Goričkem je “must see”, ko ste v Prekmurju, saj gre za opečno romansko rotundo, ki je v Sloveniji edinstvena! Je izjemen spomenik okrogle romanske arhitekture ter gotskega slikarstva.
V prvi polovici 13. stoletja so jo - tako pripoveduje legenda - zgradili templarji, leta 1845 pa so jo s prezidavo bistveno spremenili. Tudi poslikave rotundnega prostora so se z leti ves čas spreminjale. Rotunda zvonov nima, visijo pa v samostojnem lesenem stolpu.
Rotunda stoji sredi travnika, ki je vedno zanimiv; posebej spomladi in zgodaj poleti, ko na njem cvetejo kukavice, trave in travniške cvetice.
Osrednji trg v mestu je Trg zmage, sredi katerega stoji 17 metrov visok Spomenik zmage, izdelan iz belega marmorja. Spomenik si je njegov snovalec - ruski arhitekt Arončik - zamislil kot grobnico, ki simbolizira mogočno obzidje Kremlja. Pred njim stoji častna straža, nad grobnico pa se vzpenja obelisk s podobo Lenina na bronasti medalji. Sprva naj bi bili v tem spomeniku pokopani sovjetski vojaki, ki so padli na območju Pomurja, vendar so njihove posmrtne ostanke nato prenesli v skupne grobove na soboško pokopališče.
Avtorja plastik dveh vojakov na spomeniku sta znana slovenska kiparja, brata Boris in Zdenko Kalin. Na obeh stranskih ploščadih spomenika sta tudi dva topova. Medtem ko so po padcu komunizma številne podobne spomenike drugod odstranili, je Spomenik zmage ostal kot edinstven simbol mesta Murska Sobota in njegove zgodovine.
Arhitekturni biser sredi Murske Sobote in njenega mestnega parka enostavno morate spoznati.
Grad Murska Sobota je zrasel v renesančnem obdobju 16. stoletja na mestu prejšnjega gradu; kar poglejte ohranjene kamnite okenske okvirje in lok severnega portala - v njih so jasni renesančni elementi. V 18. stoletju je bil grad preoblikovan v svojo sedanjo podobo, s prekrasnim baročnim pročeljem, arkadami, in grajsko kapelo.
Salon v prvem nadstropju je okrašen s čudovitimi rokokojskimi cvetnimi motivi, angelčki in alegorijo boja med bogom vojne ter boginjo znanosti in umetnosti. Ponaša se tudi z izvrstno keramično pečjo. Vzhodni portal z atlantoma na okroglih stebrih, ki nosita balustradni balkon, je bil prvotno del porušene palače v Budimpešti, vendar so ga kasneje prizidali k gradu.
Grad Murska Sobota je v svoji zgodovini menjal lastnike in prehodil pot od bogastva do propada.
Danes je pomembno kulturno središče mesta, saj v njem domujejo Pomurski muzej, Kološev kabinet umetniške fotografije ter Mladinski informativni in kulturni klub. V njem se odvijajo razstave, koncerti, predstave in drugi dogodki.
Poleti so na grajskem dvorišču, ploščadi pred gradom in v mestnem parku festivali, koncerti in prireditve, ki dajejo mestu pravi žar.
Grad spada med najobsežnejše fevdalne komplekse na Slovenskem in je bil sezidan v času križarskih vojn in z njim so gospodarili Templarji. S svojo nenavadno obliko notranjega dvorišča in mogočnimi zidovi predstavlja pravo posebnost.
Po vojni je bila v njem nastanjena sovjetska vojska, kasneje pa je bila stavba nacionalizirana. V času po vojni so grajski prostori služili kot upravni prostori, v njem pa so našli svoj dom tudi nekateri prebivalci.
Grajsko dvorišče je obdano s stolpastimi arkadami, kar še dodatno poudarja njegovo nenavadno obliko.
V gradu do ogromne kleti in ječe, najlepši del gradu pa je bila jugozahodna stran, kjer je bil stanovanjski del s stekleno teraso, pred njo pa čudovit cvetlični vrt z ribnikom in vodnjakom, vklesan v živo skalo, ki je ohranjen še danes.
V grajskem parku najdemo starodavne tulipanovce, rdeče bukve, hraste, sofore, platane in druge vrste dreves.
Žal je bila grajska oprema uničena ali izropana po 2. svetovni vojni, zato so le redki zapisi v kronikah in urbarjih priča o nekdanji slavi gradu.
V zadnjih desetletjih so z evropskim denarjem grad obnovili in v grajskih prostorih je sedež Krajinskega parka Goričko ter Informacijski center krajinskega parka treh dežel.
Prostori in pisarne Krajinskega parka so v vzhodnem traktu gradu, medtem ko so v pritličnem delu predstavljene delavnice domače obrti. Obiskovalci imajo priložnost spoznati črno kuhinjo z odprtim ognjiščem, žganjekuho, zeliščarstvo, tkalnico, kovačnico ter lončarsko in kolarsko delavnico.
V gradu je tudi obnovljena poročna dvorana, v kateri po zraku plavajo številne zgodbe o ljubezni, še iz pradavnih časov.
Fotografija: Niko Časar
Za prekmursko šunko je ena najbolj razvpitih zgodb Prekmurja - zgodba o stoletjih, v katerih so se ljudje naučili in izurili v tem, kako stegno prašiča spremeniti v edinstveno, neponovljivo gastronomsko umetnost. Tradicija postopkov pridobivanja prekmurske šunke narekuje vse od soljenja, dimljenja, sušenja pa preko zorenja, rezultat pa je najbolj prepoznavna sušena mesnina Prekmurja.
Danes prekmursko šunko - ki jo mnogi primerjajo s pršutom, a je ta primerjava nemogoča, saj sta oba izdelka vsak zase nekaj posebnega - postrežejo narezano na tanke rezine. Lahko pa - če jo postrežejo kot nekoč - dobite narezano na centimeter debele rezine.
Prekmurska šunka je zaščitena po shemi “zaščitena geografska označba”, kar pomeni, da mora vsaj ena od proizvodnih faz potekati na določenem geografskem območju. In nato je mogoče kakovost, sloves ali druge značilnosti proizvoda pripisati temu geografskemu okolju.
Tudi za dödole v Prekmurju raje ne recite, da so “žganci” ker se ta debata ne bo dobro končala. Ali pa - a v vsakem primeru vam bodo pripravili res slastno in staro prekmursko jed, pri kuhi katere se vsak malo “namuči”, vsaj tako kot vsi Neprekmurci, ko poskušajo izgovoriti ime te jedi.
Resda so dödoli na prvi pogled mogoče res podobni žgancem, a njihova glavna sestavina je krompir, ki mu, ko je kuhan, dodajo moko.
Ime te tradicionalne prekmurske jedi je povezano s časom, ko so jo včasih kuhali - namreč v času kolin, ko so zaklali prašiča. Saj “bujta” po prekmursko pomeni “ubita” in - ker so jo kuhali v času kolin - je v njej seveda svinjsko meso, poleg tega pa še kisla repa in prosena kaša.
Je bograč res golaž? Seveda ne! Tega v Prekmurju raje ne povejte na glas - kajti bograč je bograč, v njem pa morajo biti vsaj tri vrste mesa! Tako je - pravilno ste prebrali - veliiiiiko čebule, potem pa obvezno svinjina, govedina in še divjačina! Krompir pa se mora kuhati skupaj z mesom, nikakor posebej!
V Prekmurju je veliko jedi, ki so - ker je pač pokrajina tako odprta in “na prepihu” - jih ljudje tu vzeli za svoje, čeprav izvirajo iz bližnjih pokrajin. Taki so pereci - madžarska “mešanica” med prestami in žemljicami, saj gre za belo, kvašeno kruhovo testo. Ki ga pred peko navijejo na trstiko (ti so najbolj pravi!) in - užitki, pozdravljeni!
Slovenci rečejo “zavitek” ali “študelj”, Prekmurci pa imamo “retaš”.
Gre torej za skutni, jabolčni, višnjev, celo bučni in zeljev zavitek, ki ga prekmurske ženske pečejo že tako dolgo, da je vsem prekmurcem praktično - v krvi.
Vas beseda “posolanka” zavede in ste prepričani, da bo na mizi nekaj slanega?
Neeee, posolanka je slastna a sladka pogača, pečena rahlim in okusnim kvašenim testom, na katerem je skutni nadev. Skuti pogosto dodajo še druge dodatke - največkrat jabolka.
Vodna lepotica, ki se iz tipične visokogorske reke spremeni v malo počasnejšo, a še vedno mično gospodično, ki je ne more pozabiti nihče, ki se sreča z njeno energijo.
Mura izvira v Visokih Turah v Avstriji, v avstrijski zvezni deželi Salzburg in najprej teče po ledeniški dolini Lungau, nato pa vstopi v zvezno deželo Štajersko in po njej mimo Gradca ter Lipnice priteče do mejne Gornje Radgone. Prečka Slovenijo in pri Razkrižju vstopi na Hrvaško, teče po hrvaško-madžarski meji in se pri Legradu združi z reko Dravo.
O izvoru imena te prekrasne reke si etimologi niso enotni. Razvilo bi se lahko iz slovanske besede za temen, črn, kar naj bi se ohranilo tudi v besedi muren ali poimenovanju “mura” za žival temne barve. Tako naj bi ime Mura pomenilo “temna voda”.
Mura je že stoletja mejna reka in je za Prekmurce včasih pomenila izrazito, težko prehodno prepreko.
Na avstrijskem delu Mure deluje 22 hidroelektrarn z instalirano močjo več kot 10 MW. So večinoma pretočnega tipa.
Na slovenskem delu Mure je samo Mala hidroelektrarna Ceršak z instalirano močjo 0,66 MW.
Ob reki Muri je izjemno bogat poplavni svet z značilno floro in favno, ki ga varuje UNESCO kot biosferno območje v petih državah.
Leta 2021 pa je postal biosferni rezervat reke Mure v Sloveniji tudi del širšega biosfernega rezervata petih držav pod naslovom Five country Biosphere Reserve Mura-Drava-Danube (Austria, Croatia, Hungary, Serbia, Slovenia) in obsega največji in najbolje ohranjen rečni sistem v Srednji Evropi. S tem želijo ustvariti model mednarodnega sodelovanja pri upravljanju povodja.
Fotografija: Niko Časar
Kraljica prekmurske kulinarike!
Prekmurska gibanica je zelo znano pecivo, ki se je včasih peklo le ob najbolj svečanih priložnostih, saj je prekmurska gibanica tako polna nadevov, da je bila včasih sestava gibanice velik finančni zalogaj za preproste kmečke ljudi.
Ta sladica je bogata tudi s kalorijami, saj je vsaka plast nadeva oblita s sladko smetano, jajci in maslom.
Sestavljena je iz dveh vrst testa - krhkega in vlečenega - ter štirih vrst nadeva: skute, maka, orehov in jabolk.
Imela naj bi 19 plasti, visoka pa naj bi bila vsaj 5 in največ 7 centimetrov.
Prekmurska gibanica nikogar ne pusti ravnodušnega! Ali rečeš: “Prosim, še!” ali pa ti je mešanica vseh teh okusov enostavno preveč in si raje naročiš kaj drugega iz bogate prekmurske zakladnice okusov. Recimo ajdovo zlejvanko ali pa gobovo juho z ajdovo kašo; morda dödöle ali langaš … skratka - iz Prekmurja lačni šli ne boste!
Bela štorklja je velika, dolgonoga ptica, ki je doma v Prekmurju in ima za nas poseben pomen.
Štorklje so veliki, lepi ptiči z dolgimi krepkimi kljuni. Te prelepe ptice naseljujejo mnoge regije, tudi v Sloveniji jih je najti v več pokrajinah, v Prekmurju pa so bile včasih pogostejše, kot so danes, ko njihovo število pada.
Nekdaj so menili, da so štorklje monogamne, vendar to drži le delno. Partnerja lahko po selitvi zamenjajo in se selijo brez njega. So pa na svoje gnezdo navezane prav toliko kot na partnerja. Njihova gnezda so prava arhitekturna mojstrovina in jih štorklje uporabljajo mnogo let.
Štorklje imajo zanimiv način komuniciranja v gnezdu. Poleg tega imajo prefinjen okus pri hrani, saj se prehranjujejo z žabami, ribami, žuželkami, deževniki, malimi pticami in majhnimi sesalci. Znane so tudi po svojih jadralnih sposobnostih. Pri letenju izkoriščajo toplotne zračne tokove, s čimer prihranijo ogromno energije.
Mitološki in kulturni pomen štorkelj je izredno velik, predvsem zaradi njihove velikosti, monogamije in zvestobe gnezdu.
Bela štorklja je recimo simbol Haaga na Nizozemskem, neuraden simbol Poljske, kjer gnezdi četrtina parov štorkelj v Evropi, ter neuraden simbol Prekmurja v Sloveniji.
V zahodni kulturi je bela štorklja simbol rojstva. V preteklosti, ko je bilo govoriti o spolnosti in razmnoževanju tabu, so starši otrokom razlagali, da jih je prinesla štorklja.
Verjeli so namreč, da so štorklje prinašalke sreče in blaginje.
V popularni kulturi se pogosto pojavlja slika štorklje, ki nosi otroka. Drobne rožnate ali rdečkaste madeže, ki se pojavljajo na vekah, med očmi, na zgornjem delu lica in na vratni gubi nekaterih novorojenčkov, so občasno imenovani "štorkljini ugrizi". Kljub znanstvenemu znanju o razvoju žil so ti madeži ostali del prikupnega mita.
Bela štorklja je čudovit in pomemben ptič, ki nas navdaja z občudovanjem in globokim spoštovanjem.
S svojo prisotnostjo in simboliko napolnjuje Prekmurje ter nas spominja na lepoto narave in čarobnost življenja. In - če se malo pošalimo - če pridete v Prekmurje in vidite štorkljo, vam bo to prineslo srečo!
Kar preverite … 😉
